9. razstava slikarskih del Janka Orača: Žarenje globin

»Zaradi preveč površnega razumevanja ameriškega abstraktnega ekspresionizma petdesetih in šestdesetih let, ko smo spregledali, drugačna, nepodobotvorna izhodišča večine njegovih protagonistov, smo denimo že predvidevali poslednje slike v zgodovini. Če pustimo ob strani dejstvo, da bodo nekateri umetniki vselej radi posegali po čopiču in se tudi hote odrekli lastni vpetosti v prostor in čas, moramo danes, ko je od prvih manifestov za novo umetnost minilo že skoraj sto let, določene trditve o preživelosti klasične podobe najbrž ovreči.« (Judita Krivec Dragan, Podoba kot presežek videnega, DLUL, 2002, iz razstavnega kataloga, str.8)

Če smo zadostili odgovoru o preživetju klasične štafelajne slike že kar pred današnjim časom, potem si v izboru najnovejšega slikarstva JANKA ORAČA – za njim je danes že štirideset let umetniške dejavnosti s poudarkom na področju reproduktivne grafike – velja analizirati umetnikov pristop v zanj zagotovo tudi inovacijskem procesu intervencije na slikarski površini, ki ji pritiče naziv kolažiranje.

Na tem mestu si moramo takoj zastaviti vprašanje o funkciji, količini in vzroku take intervencije, ki ji v slovenščini pritiče poimenovanje lepljenka. Seveda sodobna lepljenka takorekoč ni več vezana na odmevnost njenega prvotnega zgodovinskega časa ob odkrivanju papirja na Kitajskem okrog leta 200 pred našim štetjem: stilni razvoj slikarstva skozi stoletja je kolažu »naprtil« marsikaj. Lahko bi dejali, da je njegova novodobna funkcija v bistvu lahko neke vrste korekcija, dopolnjenje in nova izpeljanka ob čistem slikarskem procesu. Izpeljanka, ki pa ni moteča in ki izvorno slikarsko misel dopolnjuje, bogati.

V Oračevem primeru se zdi, da vnaša element, bolje moment dodatnega vzgiba, koncentracije središčne orientacije sicer izjemno barvitega polja, torej neke vrste nadgrajevanje, ki pa se mu Orač v sedanji njegovi slikarski frazi, da ne rečem fazi, zmore tudi povsem odreči, jo minimalizirati. In to v imenu svoje značilne barvne raznoterosti tako hladnih (pretežno modrih) in toplih (pretežno rdečih) tonov na polju čiste abstrakcije. V tem oziru se zdi, če odkrivamo smisel tako prebujenega, pravega Oračevega hlastanja po barviti zapolnitvi nosilca. Nosilca, ki se v takem svojstvu odziva predvsem čustveno: Oračev primer prevladujoče novodobne lirske abstrakcije, čustvenega odziva na občutljivost eksteriera v različnih letnih časih. Pravzaprav je koncentracija na današnje poletno in že minulo, odmrlo hladno obdobje povsem enakovredno tistemu pojavu, ki ga v umetnostnih pristopih poimenujemo s skupnim imenovalcem vživljanje. Vživljanje, ki ga mora obvladati umetnik, da mu pritiče ta naziv in ki mu omogoča sprostitev v smislu razdajanja na osnovnem nosilcu. Oraču pritiče ob taki revitalizaciji, ki jo lahko poimenujemo tudi z besedo zgodovinjenje v odnosu na prvotni pojav lirskega abstraktizma v začetnih desetletjih preteklega stoletja, znova naziv poetskega abstraktista.

Prav ta, imenujmo jo poetska razsežnost, ki je vezana in izhaja iz slikarjevega čustvenega naboja, vzgiba, ki se sprošča v določenih ustvarjalnih trenutkih, bi lahko opredelili tudi kot njegovo vsebinsko razsežnost. Razsežnost, ki se razpenja v barviti slojevitosti in ki jo z posebno nevsiljenostjo dopolnjuje ter bogati  uvodoma omenjeni kolažni ustvarjalni pristop.

Aleksander Bassin, muzejski svetnik

 

Janko Orač, diplomirani slikar in univerzitetni specialist grafik

Rojen je 3. junija 1958 v Celju, otroštvo pa je preživel v Zibiki. Leta 1997 je diplomiral na Šoli za risanje in slikanje, visoki strokovni šoli v Ljubljani, pri prof. Dušanu Kirbišu. Zaključil je podiplomski študij umetniške grafike ALU v Zagrebu pri prof. Nevenki Arbanas ter pridobil naziv univerzitetni specialist grafik. Najobsežnejše preglede svojega zdaj že štiridesetletnega ustvarjalnega dela je imel leta 1999 in 2008 v Galeriji Dolenjskega muzeja Novo mesto, leta 2002 v Galeriji sodobne umetnosti v Celju, leta 2011 v Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec in leta 2018 pregledno razstavo grafik v Jakčevem domu, Dolenjski muzej Novo mesto. Za svoja dela je prejel številna priznanja doma in tujini. Ustvarja v polju slikarstva, risbe, grafike in prostorskih postavitvah. Živi in ustvarja v Novem mestu in Zibiki. Je član DLUD in ZDSLU. Vrsto let se udeležuje slikarskih kolonij in simpozijev po Sloveniji in v tujini (Hrvaška, Poljska, Avstrija, Bosni in Hercegovini in Španiji). V zadnjih letih je bil gost številnih grafičnih bienalov in trienalov v tujini (Split, Livno, Bitola, Varna, Pariz) ter drugih mednarodnih razstav.