- Domov
- >
- Dejavnosti
- >
- Galerija Nove univerze – Fakulteta za slovenske in mednarodne študije
- >
- Razstave
- >
- Arhiv
- >
- 13. razstava slikarskih del Mete Šolar: Identiteta figure
13. razstava slikarskih del Mete Šolar: Identiteta figure
Likovna poetika akademske slikarke Mete Šolar se giblje v polju figuralike. Avtorica k njej pristopa na senzibilen, družbeno aktualen, predvsem pa izrazito intimističen način. V svet figur jo je pripeljalo raziskovanje človekove identitete v sodobni digitalni dobi ter proučevanje njegovih odnosov in psiholoških stanj. Tu išče odgovore na vprašanja o zavedanju same sebe in odkrivanju lastnega jaza. Na ravni likovne realizacije pa na samolastni umetniški poti preizkuša in prezentira izvedbeno unikatnost znotraj tradicionalnega štafelajnega slikarstva v tehniki olja in akrila. Tovrstni način likovno-vizualnega udejanjanja je še vedno aktualen in izrazno močan. Omogoča ji, da klasiki dodaja avtorsko bravuro in na individualen način razkriva svoje misli, poglede in doživetja. Tako se je razvila v ustvarjalko sodobne nove figuralike, z njo vzpostavlja tudi izviren odnos do popartističnih in nadrealističnih teženj.
Za svoje akterke dogajanja in sogovornice skoraj vedno izbira ženske figure, bodisi so to konkretne osebe ali pa so domišljijsko ustvarjene. Upodablja jih v realni, prepoznavni obliki ter pri tem sledi kanonom klasičnega figuralnega podobotvorja. Dosledno in natančno izrisuje njihove telesne značilnosti, jih oblikuje v jasni in prepoznavni prezenci. Avtoričina ustvarjalna pot pa s tem ni končana, saj jo njene misli, njene ideje kličejo k zakriti figuraliki, k depersonalizaciji lika. Najpogosteje skriva obraze svojih izbrank, opušča najpomembnejše obrazne identifikacijske detajle, jim nadene »maske« in izbira različne druge prekrivne elemente. Variacije v tovrstni smeri so izvirne, domiselne in pomenljive, med njimi pa so tudi prikazi figur s hrbtne strani. Liki tako postanejo nazorno neznani, skrivnostni in nad-realni.
Ustvarjalno potovanje Mete Šolar se nadaljuje in v svoji ikonografiji niza nove motive. Na najnovejših slikah figuro postavlja predvsem v odnos z naravnim okoljem, z rastlinskim in tudi živalskim svetom. Čeprav lahko v nekaterih delih vegetacijo določimo z botanično natančnostjo, pa njeno koloristično ovrednotenje še zdaleč ni realno. Avtorica posega po samosvojih kromatskih vrednostih, po močni vijolični, roza, zeleni in modri barvi. Na ta način daje temu, kar je naravno, videz umetno ustvarjenega, sintetičnosti. Iz stvarnega naredi nestvarno in prizore ponovno zapelje v njej lastni nadrealistični smeri, za katero je značilno posebno vzdušje, celo pravljična atmosfera.
Njena dela so slikarsko živa. Zanima jo faktura nanosa, poslužuje se plastenj barvne snovnosti, kombiniranj premišljenih in discipliniranih potez z dinamičnimi in celo sproščenimi sledmi, zveznim potezam dodaja pulzirajoče in segmentirane. A posebno svežino najnovejših del prinaša tekoča, sproščena risba. Ta je prvinska, nezadržna, necenzurirana, avtorsko intimna sled, uresničena v kontrastni barvi. Je kot hipno uresničen emotivni odziv, koncentrat likovne energije in hkrati povezovalni člen prizorov. Ves čas so ji blizu koloristična pestrost ter dinamična in celo nenavadna barvna soočanja. Samosvojost barvnih konceptov izkorišča tudi za prehode v nenaravno ter za asociativne in metaforične vsebinske naglase. Ob priseganju na trdnost notranje slikovne zgradbe pa avtorico vse bolj zanima vprašanje o robnosti slike. Notranji rob, ki ga ustvarja, je v vlogi okenskega okvira. Na tak način slikarka vzpostavlja »odsev« zunanjega in notranjega prostora. Relacija med zunanjim in notranjim, vidnim in nevidnim kontingentom njenih prizorov, realnim in nadrealnim, resničnostjo in lastno imaginacijo je prisotna v celotnem opusu in zdi se, da je zdaj za svoja miselna prehajanja našla še zanimivo likovno-formalno rešitev.
Ustvarjalka se v svojih figuralnih kompozicijah ukvarja tudi s fenomenom gledalčevega pogleda. Ob izrečenem in dorečenem mu daje možnost, da si odpre lastno okno zrenja in doživljanja teh svojstvenih prizorov.
Meta Šolar dokazuje, da medijsko čisto slikarstvo ni izgubilo svoje privlačnosti, da ohranja piedestalno mesto v množici na različne načine procesiranih podob in da je v »klasičnem« neke vrste nadčasovnost. Izpričuje, da figura nikakor ni slikarski anahronizem, ampak je še vedno avtonomna likovna zvrst, ki omogoča obče narediti osebno, nevidno narediti vidno ter občuteno sintetizirati v slikarski instrumentarij. Po vsem že videnem ji uspeva človeško figuro priklicati v novo likovno-vizualno in vsebinsko-sporočilno življenje, ji dati svoj »obraz« in svoj izraz, ji vdihniti več.
Anamarija Stibilj Šajn, univ. dipl. um. zg.
O avtorici
Meta Šolar (1989) je leta 2014 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
V svojem slikarskem ustvarjanju se posveča predvsem figuraliki, ki meji na nadrealizem. Zastavlja si vprašanja o sodobni kulturi in identiteti v digitalni dobi, zato se njeno delo nenehno spreminja in razvija. Navdihujejo jo naravoslovna znanost, misticizem in zgodovina umetnosti. Motivi iz različnih področij se v njenem delu srečajo v okviru človeške figure, predvsem ženske, ki predstavlja fokus njene produkcije. Dela v akrilu in olju so pogosto sestavljena iz plasti različnih podob, ki se prepletajo in bralca vabijo, da jih razvozla.
Šolar aktivno razstavlja v Sloveniji in svetu. Med drugim je sodelovala na mednarodnih skupinskih razstavah v Londonu, Italiji in na Japonskem. Samostojno je dela predstavila na več kot dvajsetih razstavah, med drugim v Galeriji Korotan na Dunaju. Leta 2016 je bila na enomesečni umetniški rezidenci v Cité Internationale des Arts v Parizu.
Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugim leta 2019 nagrado žirije na ArtOlympia v Tokiu ter leta 2023 nagrado društva Kras na Eks-tempore Kras.