Razstava Igorja Banfija: Nove slike

Igor Banfi: Nove slike

Ob motivni in vsestranski raznolikosti, ki zaznamuje sodobno umetnost, na slikarskih platnih še vedno pogosto uzremo krajino, to izjemno priljubljeno ter interpretativno in vsebinsko odprto tematiko. Tudi tokratna slikarska dela nas povežejo z značilnostmi in lastnostmi krajine, pa tudi s človekom in s strukturami, ki jih je v njej ustvaril.

A drevo, voda, figura človeka in hiša v slikarski govorici Igorja Banfija ne nastopajo v ilustrativni vlogi, ampak kot arhetipski znaki, ki skrivajo globlje pomene (p)osebne slikarjeve krajine. Ta je odprta, s svojo skopo, asketsko oziroma skrbno izbrano pripovednostjo in v zemeljske tone potopljeno barvno zasnovo učinkuje umirjeno, včasih otožno, vedno pa meditativno. Avtor se torej odmika od klasične lepote narave in ne ustvarja realne krajine, še manj njene univerzalne podobe. V njej sicer najdemo določene prvine slikarjevega rodnega panonskega ambienta, a umetnik ne povzema in ne gradi zunanjega. Njegova pot domov je pot v osebne globine, v prostor pomenljivih razmišljanj, samospraševanj, zavedanj in čutenj. Njegove pokrajine so paysage de l’âme – pejsaž duše. V njih se zrcalijo umetnikova doživljanja, iskanja in stanja. Slike so povsem introspektivnega značaja, so meditativen, psihološki prostor, ki predstavlja odsev na gladini slikarjeve duše. Vsaka forma, vsak nanos barve postane nosilec tišine, otožnosti, spomina, v katerem, kljub trenutno bolj temačnim barvam, ostajajo svetloba, toplina in občutek pomirjenosti.

Tako kot se spreminja življenje, tako se spreminja Banfijeva intimna ikonografska shema. Nekateri protagonisti dogajanja ostajajo, nekateri odhajajo. V najnovejših delih se na primer pojavlja hiša kot nov motivni element, opazna sprememba je tudi v združevanju več arhetipskih elementov v eni sami kompoziciji. Tako je praznega prostora manj, a še vedno dovolj, da slike učinkujejo izčiščeno in celo minimalistično ter premorejo »prostor« za slikarjev odmik, za njegove tihe, neizrečene, a slutene misli, in za gledalčev pobeg v drugačno, likovno resničnost. Kompozicijska zasnova še vedno trdno gravitira v horizontalni orientiranosti, kjer obrežje tvori horizont. Voda, ki odigrava vlogo zrcala, omogoča, da se srečujeta realnost in njen odsev, pri tem pa se zastavlja vprašanje, kateri del podobe je bolj resničen in kaj je za zrcalom – drug svet ali le odboj tega. Voda s svojo očiščevalno močjo premore tudi druge simbolne pomene.

Arhetip avtorjevega doživljanja in razmišljanja ter slikarskega izražanja je še vedno Menih ob obali, eno najbolj znanih del nemškega romantičnega slikarja Casparja Davida Friedricha, ki že napoveduje modernizem. Slikar skupaj z menihom potuje po svojih notranjih pokrajinah in razkriva intimno percepcijo življenja. Svoje misli, zavedanja in čutenja v polnosti zaupa figuri človeka, ki je silhuetno podana, nejasno artikulirana, majhna in v nekaterih rešitvah nekoliko upognjena. Bolj kot fizično utelešena, je duhovno prisotna in taka ostaja takrat, ko gre čez žareče rumeno polje proti temnemu gozdu, ali pa se pojavi v kontraplanu, prihajajoča iz gozda. Avtor figuro postavi tudi k hiši, ki je na eni izmed slik celo premajhna, da bi ga sprejela, a slikarjeva predstava arhitekturnega elementa kot simbola doma, zavetja, varnosti in topline, s tem ni spremenjena. Njegova figura biblijsko in metaforično hodi po vodi ali pa je pridružena drevesu. Drevo je še en nadvse priljubljen slikarjev element, ki v horizontalno zasnovo vnaša pomenljivo vertikalo. V preteklosti  je nastopalo predvsem kot osamelec, danes se pojavlja več dreves, spremenila se je tudi njihova forma, ki sedaj asociira na ciprese.

Tihe sledi bivanja, ki jih avtor vzpostavlja v svojih kompozicijah, se v likovnem smislu spreminjajo v odločna in prepoznavna dejanja. Poteza je široka, vzpostavlja bistvo, ki je stilizirano, abstrahirano. Z njo avtor briše podrobnosti, zastira in večplastno gradi podobo. Na sliki Prihajam domov ozadje ustvarja povsem stihijsko, in barva, ki polzi po površini, pričara deževno atmosfero s slikovitim mikrostrukturalnim dogajanjem. Sloji barvne snovnosti so karakterno raznoliki, saj se materialno konkretnim pridružujejo povsem lazurni, kot bi slikar želel objektivizirati svoja zanimanja, svojo filozofijo, večen dialog med materialnim in duhovnim, med vidnim in nevidnim. Lazurni nanosi so celo tako odkrivni, da razgaljajo »kožo« slikovnega nosilca  in omogočajo dihanje elementarni strukturi platna. Faktura je izrazita in zdi se, da površina ni zgolj nosilka podobe, temveč postane celo del vsebine.

Barvna paleta vzpostavlja umirjeno, intimno atmosfero. Je omejena, zreducirana predvsem na zemeljske tone, v novejših delih pa je tudi več temin. Omejen barvni koncept bogatijo žlahtne nianse in občuteni tonski razponi. Kolorit se v polnosti osmišlja le, če ga vrednotimo v stiku z željo po vzpostavitvi duhovne atmosfere ali pa če ga razumemo kot barvne vtise, ki jih avtor na platno prikliče iz svojega življenja, iz svojih spominjanj in aktualnih stanj. V duhu večnih analogij življenja je prisotno tudi soočanje svetlobe in teme. Brez realnega vira se svetloba lateralno pretaka po slikovnem polju ali pa se koncentrira v soj lunine mesečine.

Ustvarjalna identiteta Igorja Banfija, enega najpomembnejših slovenskih slikarjev srednje generacije, je prepoznavna in neomajna, vendar odprta likovnemu in vsebinskemu življenju, usmerjena k zorenju. Njegova slikarska govorica se enakovredno in vselej polnomočno udejanja tako na velikih slikovnih formatih kot na povsem majhnih, intimnih. Na obojih živi figura in zdi se, da ima v obeh primerih dovolj življenjskega prostora. Na velikih je Banfi suveren ustvarjalec, ki osmisli tudi prazen prostor, na majhnih ni nikoli utesnjen. Vedno je mojster svojega metjeja. Vedno prinaša variacijo na izbrano kompozicijsko strukturo krajine in na silhuetno pojavnost človeka ter na ostale, skrbno izbrane elemente iz repertoarja svojih arhetipskih zanimanj. Vedno pričara tisto, za njegova dela značilno atmosfero, ki presega zgolj ta prostor in ta čas. Skoznjo lahko potuje misel. V tihem dialogu, ki presega besede, pa se lahko srečata ustvarjalec in gledalec.

 

Anamarija Stibilj Šajn, dipl. univ. umetnostna zgodovinarka

 

O avtorju

Igor Banfi se je rodil leta 1973 v Murski Soboti. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo, kjer je leta 1997 diplomiral pri prof. Andreju Jemcu. Podiplomski študij je končal leta 2000 pod mentorstvom prof. Lojzeta Logarja. Je član Društva likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije ter Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Od leta 2000 ima status samostojnega ustvarjalca na področju kulture.

Svoja likovna dela je predstavil na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini, med drugim v Umetnostni galeriji Maribor, Galeriji Murska Sobota, Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, na Gradu Lendava, v Pilonovi galeriji v Ajdovščini ter v Galeriji ZDSLU, Bežigrajski galeriji, Galeriji Lek in Galeriji Družina v Ljubljani.

Večkrat je sodeloval tudi na skupinskih razstavah umetnikov, ki izhajajo iz Prekmurja, ter na likovnih kolonijah. O njegovem slikarstvu so pisali vodilni slovenski likovni kritiki. Igor Banfi živi in dela v Ljubljani in Murski Soboti.